v Brainstorming

Področni strokovnjak kot skrbnik e-učne vsebine

Pisanje bloga ni enostavno opravilo, ker nikoli ne veš, ali si svojim bralcem ponudil kaj novega, jim morda določeno vprašanje/ problem prikazal v drugačni luči ali jim nisi nemara na koncu samo vzel njihovega čas za “prazne besede”.

Zato mi je v iskanju odgovora na mojo dilemo, prišel pod “tipke” zanimiv prispevek na blogu “Build a better blog” – Is curation the future of blogging? V slednjem se avtor sprašuje, ali je smiselno vlagati trud v redno objavo blog prispevkov, ki naj bi bili po vsebini vedno nekaj novega, čeprav je internet (pre)poln relevantnih informacij iz istega vsebinskega področja in ali ni bolje svoj novi blog prispevek oblikovati na povezovanju / urejanju že objavljenih virov informacij? Vprašanje je gotovo na mestu, vendar se v tem prispevku ne bom posvečal iskanju argumentov, zakaj kljub vsemu pisati blog, temveč bi želel z vami deliti razmišljanje, ki se mi je utrnilo ob branju omenjenega prispevka.

Postavil sem si vprašanje, ali je res potrebno za sleherni e-izobraževalni program oblikovati e-gradivo ter vzpostaviti e-učilnico (LMS – learning management system)? Ali je res potrebno v e-izobraževalne programe prenesti “logiko” klasičnega izobraževanja v smislu priprave učnega gradiva, zbrati udeležence v učilnici, izvesti frontalne oblike poučevanja ter nato opraviti zaključno preverjanje znanja in izdati potrdilo / certifikat o doseženem znanju? Vsaj na področju neformalnih e-izobraževalnih programov za odrasle, tega gotovo ni potrebno storiti. V to sem prepričan iz naslednjih razlogov.

Na internetu obstaja zares osupljiva zakladnica virov informacij domala iz vseh vsebinskih področij, ki nas zanimajo. Te informacije so lahko oblikovane kot klasične spletne strani, slike, video, avdio posnetki, forumi, komentarji v socialnih omrežjih, wiki, blog, itd. Lahko bi rekli, da prav za vsako vprašanje, ki se nam porodi, lahko najdemo ustrezen vir informacij. Do tega nas loči samo čas, ki ga potrebujemo za iskanje in filtriranje oziroma ločevanje ustreznih od neustreznih virov informacij.

Problem, ki tukaj nastane je, da včasih ne vemo ali je to zares ustrezna informacija? Soočimo se z nekakšnim dvomom o verodostojnosti internetnega vira informacij. Zato iščemo verodostojnost in zaupanje. Prav slednje pa nam lahko dajo predvsem ljudje, ki so na določenem področju strokovnjaki. To so področni strokovnjaki. Slednji so lahko učitelji v osnovni šoli, ali vodje oddelka za zagotavljanje kakovosti v nekem podjetju. Pomembno je samo, da so na svojem profesionalnem področju “doma”.

Zato predvidevam, da bo vsaj na področju neformalnega e- izobraževanja odraslih, v prihodnje prišlo do spremembe, kjer bodo področni strokovnjaki samostojno pripravljali e-učne vsebine, vendar ne v smislu dolgih multimedijskih in interaktivnih e-gradiv, temveč bodo kot skrbniki določene e-učne vsebine, slednjo urejali na način, da bo združevala različne vire informacij na internetu v neko zaokroženo učno enoto.

Morda se motim, zato bi bilo dobro videti vaša mnenja, kot komentarje v nadaljevanju…

  1. Zdravo, v splošnem se strinjam s tem, da ni treba prav za vsako reč izgrajevati multimedijsko zahtevnih e-gradiv, sploh če upoštevamo načela teorije konektivizma, ki se vedno bolj uveljavlja – ne le pri mlajši generaciji, ampak tudi srednji. Mislim pa, da vsaj v podjetjih težav s prevelikim entuziazmom po hiperprodukciji e-gradiv niti nimajo… =)

    Predvsem menim, da je treba pri podajanju neformalnega znanja upoštevati troje: interes organizacije (katero znanje ima kakšen pomen, tudi če gre za neformalne vsebine), določitev protagonista (področni strokovnjak, učitelj…) in izbira metode posredovanja znanja.

    Primer. Če sedim v vodstvu neke banke ali zavarovalnice in se zmenimo, da je informacijska varnost pomembna reč, potem pač ne bom dal zaposlenim le 3 linkov do Wikipedije in YouTube filmčkov o tem, kaj je phishing 😉 Predvsem želim, da področni strokovnjaki točno določijo kritične vsebine, jih strukturirajo in na najugodnejši način posredujejo zaposlenim. Ker hkrati želim tudi voditi evidenco, kdo je to znanje usvojil, pač rabim nek ustrezen sistem. In e-izobraževanje je dandanes eden od najboljših načinov, kako priti do rešitve.

    Je pa seveda res tudi to, da ni smiselno prav vsega tlačiti v e-gradiva, sploh če gre za vsebine, ki jih nekdo sproti ažurira. Recimo triki v PowerPointu so objavljeni že na marsikateri tudi slovenski spletni strani, zato je interesente (recimo v podjetju, ki se ne profesionalno ukvarja z javnim nastopanjem) najbolje napotiti kar tja…

    LP David

  2. Moje razmišljanje je običajno v smeri, zakaj se odločam za branje e-učne vsebine. Odgovorim si, da zato, ker me zanima tema in zato, ker vem, da je učno vsebino pripravil področni strokovnjak in torej informacijam zaupam kot ste napisali tudi vi, g. Tadej. Ob tem pa se mi zdi škoda, da je to “samo” e-učna vsebina in ne katerekoli vrste strokovni prispevek v kakšni izmed strokovnih revij. Če bi to bil strokovni prispevek, bi ga lahko navajala v svojih seminarskih nalogah in bi imel večjo vrednost. Mogoče bi bilo smiselno nekaj e-učnih vsebin združiti in napisati strokovni članek. Skratka, moje misli se zaključijo pri tem, da naj bi bila e-učna vsebina seveda ne nujno v povezavi z ostalimi elementi (interaktivnost, certifikat,…), saj nima namena izobraziti posameznika, le informirati in mu dati misliti, vendar pa naj bi bila podlaga, t.j. osnova za objavo str. članka.
    Pozdrav!

  3. @David
    Zanimivo razmišljanje. Morda pa nam bodo v prihodnje praktični primeri uspešne implementacije teorije konektivizma v e-izobraževalne programe pomagali pri našem delu…

Komentiranje ni omogočeno.